Potuj poceni in trajnostno

Eko hiša na Zanzibarju

Do sedaj sem na potovanju prespala v kar nekaj eko hišah. Nazadnje v Egiptu, kjer je gostitelj sezidal glineno hiško z barvnimi okni. Bivanje tam je bila čista poezija. Najbolj pa mi je v spominu ostala hiša na Zanzibarju. Projekt, na katerega sem se prijavila, je bil povezan s permakulturo in skrb za naravo je bila prioriteta. Hiša v obliki čebeljega panja je bila sezidana iz naravnih materialov, vrt pa obdelovan brez kemičnih sredstev. Odpadke smo ločevali in jih vozili v zbirni center, kar je na Zanzibarju neobičajna praksa. Odpadke večinoma sežgejo za hišo. Posest je imela svoj vodnjak, iz katerega sem z generatorjem črpala vodo v zbiralnik na strehi in se potem tako tuširala. Vsa odpadna voda od pranja posode je odtekla na vrt, tako da so bila raznorazna kemična sredstva strogo prepovedana. Z vodo sem bila zelo omejena, saj je kljub deževni dobi takrat deževalo samo enkrat. Elektriko sem dobivala preko majhne sončne celice, ki je zadostovala za polnjenje telefona. Ko se je stemnilo, sem s sončno energijo varčevala tako, da sem si svetila s svečami. Imam občutek, da sem takrat živela najbolj okolju prijazno in resnično srečno. Po nekajdnevnem prilagajanju na omejena sredstva in vire sem začela uživati kot še nikoli.

Prioritete

Pri potovanju so ključnega pomena prioritete. Nekaterim je pomembno, da stanujejo v hotelu z bazenom in gredo vsak večer v drugo restavracijo. Jaz se od nekaj poslužujem hostlov, zadnje leto pa tudi raznoraznih portalov, ki omogočajo gostovanje pri domačinih. Rada grem iz cone udobja in manj stvari ko imam, bolje se počutim. Internet, topla voda in bližina urbanega centra kar naenkrat niso več moje prioritete.

Če se v določenem mestu ustavim za kratek čas, se večkrat poslužujem aplikacije Couchsurfing, saj mi omogoča globlje spoznavanje življenja domačinov. Kljub temu da je uporaba aplikacije brezplačna in lahko na ta način privarčuješ denar za nočitev, moraš biti dovolj odprt za sprejemanje drugih kultur. Drugače uporabo tega medija raje odsvetujem. Ljudje odpirajo vrata hiš ter omogočajo vpogled v njihovo intimo. Kakršnokoli obsojanje drugih kultur oz. navad je nesprejemljivo. Če nimaš predsodkov in si dojemljiv za nova znanja, pa se lahko na ta način tudi veliko naučiš. Ni nujno, da je ravno tako prav, kot smo vajeni iz naše kulture.

Zelene livade na avtobusu po Jordaniji

Poleg nočitev so tukaj še prevozna sredstva. Meni se zdi najboljše na svetu, ko se lahko peljem z lokalnim avtobusom. Običajno sem na njih edina turistka, avtobus pa štarta, ko se vsi sedeži napolnijo. Čeprav je udobje na zadnjem mestu in je temu primerna tudi cena, se jaz na teh avtobusih vedno zabavam. V Tanzaniji so na njih predvajali afro-pop sceno in vedno sem bila na tekočem z aktualnimi izvajalci. V Jordaniji sem bila DJ kar sama. Občinstvu sem predvajala pesem Zelene livade, potem pa smo spet prestavili na tradicionalno jordansko glasbo.

Zagovarjam uporabo lokalnih prevoznih sredstev oz. skupnih prevozov. V Egiptu so me presenetili podzemna železnica in vagoni, rezervirani samo za ženske. Tudi s pomočjo štopanja sem izvedela marsikatero zanimivost. V Jordaniji mi je enkrat ustavila francoska družina, ki je bila ravno takrat na počitnicah. Ko sem omenila, da bom delala na DJ festivalu v puščavi, sta otroka na vsak način želela iti z mano. :)

Tako kot so pri nas na voljo prevozi.org, obstaja nekaj podobnega tudi v Jordaniji. Samo da tam voznik »stranke« pobira kar na domu. Jaz sem bila takrat njegova prva stranka, potem pa sva skupaj odšla po raznoraznih opravkih, preden sva pobrala še ostale. Po nove avtomobilske gume, v ribarnico po ribo za iftar (obrok, s katerim muslimani prekinejo postenje) … Še dobro, da se mi ni nikamor mudilo.

Česa takega v Sloveniji ne bi nikoli doživela, pa sem že poslušala marsikatere ljubezenske zgodbe in dogodivščine z obiranjem mandarin v dolini reke Neretve.

Prečkanje meje z Jordanijo

Pri večjih razdaljah večkrat nimamo druge možnosti kot potovanje z letalom. Pa vendar sem v Jordanijo čez Egipt namesto leta in večurne vožnje z avtobusom izbrala trajekt. To je bil cel dogodek! Prečkanja egiptovsko-jordanske meje me je bilo kar malo strah, saj je bilo takrat treba za Jordanijo izpolniti nemalo število takšnih ali drugačnih papirjev. »Ali sem res izpolnila čisto vse zahteve? Me bodo zavrnili? Me bodo poslali domov?!«

S takšnimi negativnimi mislimi sem prišla v Nuvejbino pristanišče. Tam so ljudje od jutra natovarjali ogromne količine prtljage in raznoraznih dobrin. Ko sem zagledala najdaljšo čakajočo vrsto za pregled kupljenih kart, sem se želela najprej prepričati, da sem na pravem vhodu. Da ne bom čakala po nepotrebnem v napačni vrsti. Pomolila sem karto policijskemu naredniku, on pa me je sprejel s širokim nasmehom in me brez kakršnih koli dvomov spustil pred celo vrsto čakajočih potnikov. Privilegiji pa so se samo nadaljevali. V manj kot dveh minutah sem opravila vso varnostno proceduro in pregled prtljage, potem pa me je sprejel policijski narednik v svoji pisarni. Po prvi jutranji kavi je vztrajal, da še nekaj prigriznem in potem še kadim z njim. Bilo mi je tako nerodno, saj še v življenju nisem doživela takšnega sprejema, in to pri prečkanju meje! Na srečo sta se mi potem pridružila še dva nemška turista, tako da sem videla, da želijo vsem tujcem pričarati najprijetnejšo izkušnjo v Egiptu.

S trajektom prečka mejo malokateri turist, tako da je to zanje pravi dogodek. V pisarni smo potem čakali kakšno uro, nato pa se v spremstvu policaja ponovno prerinili skozi celo vrsto Jordancev in Egipčanov, ki so čakali na pregled potnega lista. Po manjšem trepetu zaradi prekoračenega vizuma sem bila spet v manj kot minuti rešena vseh skrbi. To pa še ni bilo vse. Avtobus nas je odpeljal do trajekta, kjer sem se morala prva vkrcati na trajekt in pustiti prtljago na nekem VIP-mestu. Vedno bolj mi je bilo nerodno, vendar pri tem nisem imela nobene izbire. V Jordaniji nas je pričakal jordanski narednik, nas prav tako pospremil do okenca za vizume in v nekaj minutah sem slišala »Welcome to Jordan, Ida!« Za prečkanje meje sploh nisem potrebovala vizuma, saj sem prišla skozi Akabo. Jaz pa sem kartico Jordan Pass (vključuje turistične vstopnine in vizum) kupila samo zaradi vizuma in potem mi ga še pogledali niso?! Najprej sem kar malce vztrajala in vsem okoli molila svoj papir, naj ga vsaj malo ošvrknejo, češ da ga nisem kupila zastonj!

Kot prostovoljka v hostlu

Cenovno ugodni, a vseeno udobni so hostli. Hkrati pa na ta način spoznaš raznorazne popotnike. Jaz sem si na primer od nekdaj želela, da bi delala na recepciji v hostlu. Potem pa se mi je ponudila priložnost v Jordaniji, v mestu Wadi Musa oz. Petra, kjer se nahaja eno izmed sedmih čudes sveta. Spoznavanje popotnikov z vseh koncev sveta mi je bilo v veliko veselje. Tam sem sprva povsem nepričakovano preživela kar tri tedne in dobila polno novih idej za naslednja potovanja. Če potuješ počasneje, lahko bolj poglobljeno razpravljaš s popotniki in domačini, saj ti bolj zaupajo, in marsikdaj si vpleten v zelo zanimive debate. Od gostov sem izvedela, kako najelegantneje prečkati izraelsko-palestinsko mejo in se odpraviti v Palestino. Spoznala sem Argentinca, ki je do Jordanije prekolesaril iz Španije. In Nemko mojih let, ki je izurjena štoparka in me je tako navdušila, da sem tudi sama po Jordaniji in Palestini nekajkrat štopala in na ta način prihranila nekaj denarja. Spoprijateljila sem se s Španko, ki je v Petri ustanovila zavetišče za tamkajšnje živali. Pa Italijanko, ki mi je v Petri naredila drede. Ali ste vedeli, da je v Turčiji res enostavno štopati? Da lahko ženska sama potuje po Iraku in Pakistanu? In da sploh ni tako nevarno, kot nas učijo mediji?! Pogovori v hostlu so mi odprli oči in spet me pošteno srbijo pete. Mislim, da z Bližnjim vzhodom še nisem zaključila. :)

Ekipa projekta "Travel Different for Future" se zahvaljuje Idi, ker je napisala ta članek za naš blog, da bi delila svoje izkušnje in ideje za drugačna in bolj trajnostna potovanja.